Po koncu UltraBalatona 2010

Tek okoli madžarskega jezera Balaton ni mačji kašelj. Medtem, ko okoli našega blejskega zmore oddrajsati vsak še tako švohoten rekreativec, pa je potrebno imeti za pot okoli Blatnega jezera precej poguma, kondicije in nenazadnje tudi sreče. Kajti ko se gre okoli Balatona v enem je to tako, kot če bi šli okoli prej omenjenega našega šestintridestkrat. Po obali Blatnega jezera se okoli da našteti debelih 212 kilometrov. Slovencev je bilo letos na štartni listi toliko, da smo lahko upravičeno ponosni na vse, ki so se odločili skupinsko v štafeti ali posamično, kar je seveda najbolj priznano, spopasti s kilometri in ubijalsko utrujenostjo.
Ultrabalaton je v Evropi prišel na drugo mesto po čislanosti med ultra tekaško srenjo, pred njim je samo še Špartatlon. Žal se je organizacija obrnila v smer množičnosti in tako odprla duri na stežaj štafetam takšnih in drugačnih umetniških smeri ter tako brcnila v temo. Na trasi je nastala gneča, poleg tekačev so se okoli Balatona v nasprotni smeri urinega kazalca valile kolone vozil, kjer je bilo precej malo pravih, izkušenih članov spremljevalnih posadk z velikih dirk. Bilo je zoprno za šoferje in nevarno za tekače, da bi se kdo držal pravil, kaj šele manir, je bilo prazno upanje.
Čeprav naj bi bili ultramartonci vajeni vseh mogočih vremenskih prilik in nevšečnosti, je letošnji preizkus na Madžarskem prav zaradi vremena opravil skoraj z vsemi najbolj znanimi ultraši. Namesto da bi se ulilo in ohladilo, so se po štartu v soboto ob deseti uri, nad tekmovalci vlačili oblaki, bilo pa je zoprno vroče. Soparo je po dobri uri začelo podžigati sonce, ki je potem pritisnilo po 25 kilometru. Temperatura je šla na 30 stopinj, takrat pa se je začel tudi odsek, kjer spremljevalci okoli 15 kilometrov z avti niso mogli biti ob tekačih.
Na 86 kilometru je bilo UltraBalatona za Dušana Mravljeta, ki je lani zasedel deveto mesto, konec. Da je bilo res hudo, pričata dva podatka: zadnjič je Mravlje odstopil na dvanajtdnevni preizkušnji v Nanangu v Avstraliji leta 1998. In še: v kilometrih, ko je zmanjkalo moči Mravljetu, so s proge šli tudi lanski zmagovalec Švicar Eusebio Bochonos in najboljši Madžar Janos Bogar.
Mravljetova spremljevalna ekipa pa z njegovim odstopom ni zaključila z delom in je ostala na trasi. Najprej je poskušala z masažo in svežimi oblačili pomagati Miru Režonji, ki je nato odstopil čez deset kilometrov, potem pa sva se Neža in podpisani pridružila kombiju Lojzeta Primožiča iz Bitenj. Na 132 kilometru je bil 40-letnik na devetem mestu, čeprav nikoli prej ni odtekel več kot 75 kilometrov v enem kosu. Primožiču je dan prej Mravlje v mini slovenskem taboru v Tihanyu napovedal rezultat okoli 22 ur in še dodal: »Mislim da je prišel čas, ko me lahko premagaš, le pogum zberi.« Na 163 kilometru smo se na časovni postaji dvakrat prepričali v slišano: Primožič se je nahajal na izjemnem tretjem mestu. In začel se je boj, tak, ki ga poznamo iz najboljših let Mravljeta, boj samega s seboj, ki ga je Primožič bil ob pomoči spremljevalcev in nekaj litrov domače, krepke in vsake toliko dodobra pogrete goveje juhe mame Mire, ki je bila v spremljevalnem vozilu. Šlo je počasi, a z veliko volje in družbe sotekača Boštjana Potočnika iz spremljevalnega moštva, ki je ob Primožiču tekel kar sedem ur in pol.
Bitenjčana do cilja ni zmogel prehiteti nihče, v cilj, kjer sta nanj čakala tudi Mravlje in še eden starejših slovenskih ultramaratoncev Miro Režonja pa sta pred njim prispela le Attila Vozar v času 20 ur in 30 minut ter Laszlo Kovacs, ki je za progo potreboval 21 ur in 54 minut. Primožič, tretji na UltraBalatonu 2010, je v cilj pritekel v času 22 ur in 19 minut.
Izjemen rezultat Lojzeta Primožiča na UltraBalatonu je morda znak menjave generacij med slovenskimi ultramaratonci. To je po svoje priznal tudi dolgoletno prvo ime slovenskega ekstremnega teka Mravlje, ki je osemnajst let mlajšemu Primožiču napovedal nove uspehe: »Končno se je našel slovenski tekač, ki je pokazal, da je ob trdni volji sposoben narediti rezultat. To je šele njegov prvi tak podvig, stavit grem, da bo naslednjih nekaj let veliko napisanega o Lojzetu Primožiču in to na tak način, kot je bilo včasih pisano o meni.«
Ker je juhe mame Mire zmanjkalo se je deset ur po koncu teka, ko so tekači še vedno kapljali v cilj, ekipa Primožiča in Mravljeta odpravila na večerjo v najbolj priznano gostišče v mestu. Tekli vsaj dva tedna ne bodo, so povedali, a smo prepričani, da bodo slovenski ultraši že čez par dni spet nase vlekli tekaške copate

---

< ostale novice (arhiv novic)